Zakaj slikaš? Ker je to – to, tisto pravo. Vsaj zdi se tako. Ko človek enostavno ve, da je ta trenutek slikarstvo prava smer. Kaj vse pa še pride, kdo ve?
Te vleče strast in želja po nenehnem slikanju? Včasih, vendar je to preveč romantičen pogled, ki nima dosti skupnega z realnostjo. Pridejo dnevi, ko enostavno ne gre. Navdihi in ideje brez realizacije so lepi oblački, ki se slej ko prej razblinijo. Gre bolj za tisti glas: Ti samo slikaj, slikaj in še enkrat slikaj. To me vsakič znova prebudi in vodi, ko dvom v živo zagrize.
Kakšen dvom? Skoraj vsako delo, strast ali ljubezen, ki postanejo del vsakdana, se srečajo s svojim nasprotjem: pasivnost, brezvoljnost in celo odpor. Vse to pride.
In kaj te vsakič znova zvabi pred platno? Prav gotovo ne razum! Gre za besede onkraj jezika in glasbo, ki je ne slišijo ušesa. Tam, kjer se rojeva presežno, je moj dom, ki ga v slikah lovim in z barvami opišem.
Ti je kaj še posebno blizu pri slikanju? Ja, to je človek, njegov obraz in telo. Včasih se zdi, da nosimo v sebi celo vesolje; včasih pa se celota le zrcali v potezah obličja.